fbpx

Možnost uporabe hipnoze in hipnoterapije v poklicni in zaposlitveni rehabilitaciji (Rehabilitacija XIII št. 3)

Bojana Fulderl, univ. dipl. psih. 
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča, Center za poklicno rehabilitacijo, Služba Maribor: Enota Murska Sobota

Povzetek: V prispevku so predstavljene nekatere možnosti uporabe hipnoze in hipnoterapije v poklicni in zaposlitveni rehabilitaciji. Strokovni delavci se v zadnjem času srečujemo z vse bolj kompleksno problematiko uporabnikov, zato iščemo bolj učinkovite načine, tehnike in metode, s katerimi lažje sledimo ciljem zaposlitvene rehabilitacije. Mednje sodi hipnoterapija, katere glavna metoda je hipnoza, ki v kombinaciji z vedenjsko kognitivno terapijo glede na izsledke raznih študij pozitivno vpliva na učinkovitost zdravljenja in obvladovanja raznih psihosomatskih motenj, anksioznosti, fobij, depresije, blaženja in odprave bolečin, sproščanja mišične napetosti, odprave nespečnosti, spopadanja z odvečno telesno težo in odprave odvisnosti. 

Ključne besede: hipnoza, hipnoterapija, poklicna rehabilitacija, zaposlitvena rehabilitacija, vedenjsko kognitivna terapija

Abstract: The paper presents some possibilities of using hypnosis and hypnotherapy in occupational and vocational rehabilitation. The problems of our users are becoming increasingly complex, so we are looking for more effective ways, techniques and methods that make it easier to pursue the objectives of rehabilitation. Hypnotherapy in combination with cognitive behavioural therapy is extremely effective in dealing with various psychosomatic disorders, anxiety, phobias, depression, pain relief, releasing muscle tension, eliminating insomnia, reducing body weight and overcoming addiction.

Keywords: hypnosis, hypnotherapy, occupational rehabilitation, vocational rehabilitation, cognitive behavioural therapy

Uvod

V sodobnih znanstvenih in kliničnih raziskavah se vedno bolj poudarja pomen interdisciplinarnega proučevanja posameznika, saj je znano, da so fiziološke reakcije, telesne izkušnje in čustveno kognitivni dejavniki med seboj povezani (1). Tudi rehabilitacijski proces temelji na omenjenem pristopu in vključuje komponente bio-psiho-socialnega modela. Problematika na področju poklicne in zaposlitvene rehabilitacije je zapletena in zahteva celostno obravnavo posameznika. Prav zato je velikokrat potrebno sodelovanje ter povezovanje z mnogimi drugimi strokovnjaki in institucijami. Tako je v zadnjem času izjemnega pomena multidisciplinarni pristop k posamezniku, ki pomembno vpliva na uspešnost doseganja ciljev v rehabilitaciji. Strokovni delavci, ki sodelujemo v timu, se vse pogosteje srečujemo z novimi izzivi, ki jih prinašajo kombinirane motnje pri posameznikih.

Podatki v zadnjem letu kažejo, da med osebami z zmanjšanimi zmožnostmi, vključenimi v zaposlitveno rehabilitacijo po Mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB-10), prevladujejo predvsem bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva ter duševne in vedenjske motnje (2). Da lahko sledimo osnovnemu vilju zaposlitvene in poklicne rehabilitacije, to je, da se posameznik z zmanjšanimi zmožnostmi usposobi za ustrezno delo, se zaposli, zaposlitev zadrži in v njej napreduje ali spremeni svojo poklicno kariero (3), se v procesu pogosto soočamo tudi s težavami, ki niso nujno neposredno povezane z zmanjšanimi zmožnostmi, vendar pa pomembno vplivajo na doseganje končnega cilja. Velikokrat o težave povezane s socialno in širšo družbeno problematiko. Zato v programih uporabljamo različne psihosocialne modele, bodisi na ravni individualnih ali skupinskih obravnav. V iskanju čim bolj učinkovitih načinov dela se poslužujemo raznih metod in tehnik, med katerimi predvsem pri psihologih prevladuje vedejnsko-kognitivna psihoterapija (4).

Pristop vedenjsko-kognitivne psihoterapije temelji na predpostavki, da je razvoj različnih motenj povezan z zapletenim medsebojnim vplivanjem čustev, vedenja, vplivov okolja in izkušenj ter kognitivnih procesov (5). Cilj je usmerjen v spreminjanje ali prilagajanje določenega vedenja z različnimi postopki in tehnikami, ki lahko vključujejo tudi hipnozo. Hipnoza naj bi namreč v psihoterapiji veljala za nekakšen psihološki fenomen, ki lahko zelo skrajša psihoterapijo, poveča njeno učinkovitost, predvsem pa pospeši vedenjsko-kognitivno terapijo (6-8). Vedenjsko-kognitivna psihoterapija in hipnoza imata mnogo skupnih in podobnih tehnik ter teoretičnih podlag, ki se izjemno dopolnjujejo v svoji vlogi (6).

Hipnoza sama po sebi sicer ni terapija, temveč je metoda, ki lahko dopolnjuje različne terapije. Na nek način lahko rečemo, da je hipnoterapija okrepljena verzija vedenjsko-kognitivne terapije, ki lahko v dokaj kratkem času prinese bistvene spremembe, zaradi katerih lahko posameznik hitreje in učinkoviteje sledi svojim ciljem (6). Tudi raziskave, ki primerjajo učinkovitost vednjsko-kognitivne psihoterapije z vedenjsko-kognitivno psihoterapijo, pri kateri uporabijo hipnozo, kažejo večjo učinkovitost slednje (7). Ker smo v poklicni in zaposlitveni rehabilitaciji pri izvajanju programov in doseganju ciljev omejeni tudi s časom, ki nam je na voljo, je uporaba hipnoze in hipnoterapije vsekakor dobrodošla in uporabna metoda. Zavedati pa se moramo dejstva, da je njena uporaba mogoča le oob ustrezni usposobljenosti strokovnjaka in nenehnem izobraževanju ter supervizijah na tem poodročju.

V rehabilitaciji se hipnoza in hipnotične strategije uporabljajo že več kot 30 let (9). Z njihovo pomočjo psihiatri in psihologi učinkovito vplivajo na izboljšanje ciljev rehabilitacije, na boljše prilagajanje na lastno invalidnost ter na težave, povezane z nastalo invalidnostjo. Hipnoterapija je lahko učinkovita pri zvišanju zmogljivosti funkcionalnih sposobnosti, zvišanju samospoštovanja in samovrednotenja ter lažjega sprejemanja sebe. V tujini jo razna psihoterapevtska in psihološka združenja že desetletja priznavajo kot uporabno terapevtsko sredstvo v psihologiji, psihoterapiji in medicini (10).

Definicija hipnoze

O definiciji hipnoze si strokovnjaki še danes niso enotni. Še vedno vzbuja mnogo predsodkov, zaradi katerih se je drži negativni prizvok, zato je mroda smiselno, da definicijo predsstavimo skozi dejstva in mite.

Hipnoza ni spanje, koma, niti stanje budnosti ali nekaj nadnaravnega. Prav nasprotno, hipnoza je nekaj tako naravnega kot spanje ali budnost, pravzaprav je kombinacija obojega. Medtem ko je telo sproščeno in se zdi, da miruje, je um poponoma pozoren in buden, da lahko sprejema sugestije. Hipnoza je med drugim definirana kot posebno psihološko stanje z določenimi fiziološkimi lastnostmi, ki navidezno spominjajo na spanje in označujejo funkcioniranje posameznika v stanju zavesti, ki ni podobno budnosti (11).

Hipnozo lahko opredelimo tuki kot posebno stanje spremenjene zavesti, v katerem je posameznik zelo dovzeten za sugestije. V enem izmed najbolj uglednih znanstvenih združenj, Britanskem psihološkem združenju, opredeljujeo hipnozo kot odnos med hipnotizerjem in hipnotizirano osebo. Hipnotizer skuša s pomočjo sugestij vplivati na zaznave, čustva, mišljenje in vedenje hipnotizirane osebe.

Najnovejša definicija hipnoze izhaja iz leta 2005, objavilo pa jo je Društvo za psihološko hipnozo Ameriškega psihološkega združenja (12). Ta definicija je zelo obširna in je na nek način kombinacija več predhodnih definicij: hipnotizirana oseba je vodena s strani hipnotizerja s ciljem, da bi odzivi pripeljali do sprememb v doživljanju, zaznavanju, čutenju, čustvovanju, mišljenju in vedenju. V uvodu hipnotizer načeloma predstavi sam postopek, v katerem bo s pomočjo sugestij spodbudil “imaginacijo” oz. vizualizacijo hipnotizirane osebe. Naro sledi hipnotična indukcija, ki je v osnovi razširjena začetna sugestija za uporabo “imaginacije” in lahko vključuje nadgraditev samega uvoda. Za spodbujanje in ocenjevanje odgovorov na sugestije hipnotizer uporabi postopek hipnoze. Ljudje se lahko naučijo tudi avtohipnoze, kjer oseba sama uporablja posamezne postopke hipnoze (13).

Zgodovina

Znanstveno proučevanje hipnoze se je pričelo v 18. stoletju z dunajskim zdravnikom Francem A. Mesmerjem, ki je z njeno pomočjo zdravil bolnike, ki se na klasično medicinsko oskrbo niso več odzivali. Pričel je s teorijo animalnega magnetizma, ki naj bi obstajal v vsakem organizmu. Zdravljenje z magneti naj bi nadomestij z dotiki, kasneje pa je ugotovil, da zadošča že koncentracija “megnetizerjevih” misli. Po njem se metoda imenuje “mesmerizem”. V tistem času je imel veliko tako podpornikov kot tudi nasprotnikov. V Indiji je Esdaille, ki je bil glavni kirurg v zaporu, v začetku 19. stoletja opravil na stotine kirurških posegov s pomočjo hipnotične anestezije (10). V Angliji je okrog leta 1843 kirurg James Braid fenomen “mesmerizma” preimenoval v hipnozo, po grškem bogu spanja, Hypnosu. Kasneje je odkril, da hipnoza v bistvu ni stanje spanja, zato je poskupal preimenovati to stanje v “monoideizem”, vedar se je izraz hipnoza že ukoreninil v uporabi pri širšem občinstvu.

Pomembnejše obdobje za proučevanje hipnoze je bilo obdobje 1. svetovne volje, ko je na bojiščih kronično primanjkovalo etra in so zato za anestezijo ponovno pričeli uporabljati hipnozo. Takrat je znanje hipnoze prvič prešlo od angleških kolegov na ameriške, ki so v nadaljevanju hipnozo še razvijali in jo začeli tudi množično uporabljati.

Utemeljitelj sodobne hipnoterapije je Milton H. Erickson, ki je bil mojster komunikacije in pionir družinske terapije ter kratke terapije, usmerjene na rešitve. Terapijo je ohranjal kratko, z osredotočanjem na človekove osebne vire in moči v času terapije. Hipnoza je bila osnovni del njegovega pristopa, iz katerega se je razvila nova, suportivna, indirektna oblika hipnoze, sedaj znana kot “Ericksonova hipnoza” (11).

V zadnjem času se je medicinska hipnoza pričela vse bolj uveljavljati tudi v slovenski strokovni javnosti. Pionir klinične uporabe hipnoze v Sloveniji je prof. dr. Marjan Pajntar, dr. med. in univ. dipl. psih., ki jo je leta 1962 pričel uporabljati kot orodje za zmanjševanje bolečin pri porodu (14). Vse pogosteje pa je svoje mesto našla v terapiji pri različnih duševnih, psihosomatskih boleznih in na mnogih drugih področjih.

Psihologa dr. Rojšek in dr. Tušak sta pobudnika uporabe hipnoze v športu, ki se v zadnjih 50-letih uporablja kot ena ood učinkovitih metod za intenzivno sproščanje, izboljšanje pozornosti in koncetracije ter za duševno pripravo na tekme (15). V 70-letih je na področju psihoterapiej hipnoterapijo promoviral klinični psiholog Stanislav Bras (16). Kasneje je Pajntar uporabo razširil na delo v rehabilitaciji, pri kateri je s kolegi raziskoval vpliv hipersugestije v hipnozi na nevromišično dejavnost pri zdravih ljudeh in bolnikih z različnimi lokomotornimi težavami (17). Leta 2007 je bilo ustanovljeno tudi Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije, katerega glavni namen je organizacija trajnih strokvonih izobraževanj za pridobitev naziva terapevt medicinske hipnoze, priprava seminarjev in delavnic, predstavljanje znanstvenih dognanj na področju medicinske hipnoze in hipnoterapije ter znanstveno in raziskovalno delo.

Raziskave

Do leta 2012 naj bi bilo opravljenih najmanj 500 raziskav o učinkovitosti hipnoze (18), od katerij je približno 125 metodološko dovolj dodelanih, da so uporabne za metaanalize. V številnih raziskavah izsledki kažejo na pozitiven učinek hipnoze na zdravljenje številnih težav, s katerimi se spopadajo v medicini, psihiatriji in psihoterapiji (13). Učinkovitost hipnoterapije je dokazana pri blaženju in odpravi stresa in nelagodja pri medicinskih in zobozdravstvenih posegih ter porodih, zniževanju generalizirane anksioznossti, napetosti in stresa, sproščanju mišične napetosti, odpravi nespečnosti, spopadanju z odvečno telesno težo, obvladovanju psihosomatskih težav, odpravi odvisnsoti (19-22).

Nekaj raziskav je bilo narejenih tudi na področju uporabe hipnoze v širše psihoterapevtske namene za zdravljenje specifičnih duševnih motenj, kot so depresija, spolne disfunkcije in motnje, anoreksije, bulimija, govorne in jezikvone motnje, posttravmatske stresne motnje in fobije ter uporaba v psihologiji športa (13).

Hipnoterapija

Hipnoterapija je metoda zdravljenja različnih zdravstvenih in psiholoških motenj, pri kateri se kot tehnika uporablja hipnoza (11). V hipnoterapiji je tako kot pri ostalih terapevtskih tehnikah potrebno slediti bistvenim načelom. V osnovi gre v procesu za štiri temeljne stopnje: indukcija, poglabljanje, terapevtske sugestije in zbujanje (23).

  1. Sam postopek se vedno prične s pripravo bolnika, vzpostavitvijo ustreznega raporta in sodelujočega odnosa, ki je predpogoj za uspešno delo in ustvarjanje zaupnega okolja, v katerem lahko terapija poteka na učinkovit način. Priprava vključuje tudi zbiranje informacij, diagnostično oceno ter pripravljalni pogovor, v katerem se pojasni sam postopek in se razčistijo razna prepričanja o hipnozi. V bolniku je potrebno spodbuditi zaupanje in ustvariti pozitivno pričakovanje.
  2. Naslednji korak je uporaba indukcije za vstop v hipnotično stanje, ki se lahko vzpostavi v procesu sproščanja in s preusmeritvijo pozornosti, pri čemer se uporablja tehnika vodene predstavljivosti. Obstaja veliko različnih tehnik indukcije, ki jih terapevt uporabi glede na značilnosti bolnika.
  3. Pri bolniku je potrebno doseči določeno globino hipnotičnega stanja, da sugestije dosežejo svoj namen. Šele na tej ravni se načeloma prične terapevtska uporaba hipnoze, kjer se s pomočjo sugestiij razrešujejo določenii problemi in težave. Ena od bistveniih komponent vsake hipnoterapije je vsekakor krepitev ega, saj le ta mora biti dovolj močan, da se človek počuti močnejšega od problema, ovire, situaciije, da premaga simptome, spremeni, svoje navade, doživljanje, življenjski stil, postane aktiven in prične reševati težave.
  4. Za učinkovitost terapije so pomembne tudi “posthipnotične” sugestije v fazi zbujanja, ki povečujejo možnosti za razvoj zaželenega vedenja, drugačnega razmišljanja in boljšega počutja.

Ob zaključku terapije se je potrebno s pacientom pogovoriti, pridobiti povratne informacije o občutjih tekom seanse ter dogovorih za vnaprej.

Uporaba hipnoze pa mora vsekakor biti premišljena in izvedena s strani strokovno usposobljenega terapevta. Morebitna tveganja in stranski učinki so podobni kot pri drugih psiholooških metodah (8,13). Hipnoza je lahko v procesu poklicne in zaposlitvene rehabilitacije uporabna pri širokem spektru obvladovanja različnih težav, kot na primer za sproščanje psihične in fizične napetosti, lajšanje bolečin, obvladovanje stresa, pripravo na izpit, krepitev ega, potencialov in notranjih moči. Glede na problematiko, s katero se pogosteje srečujemo, bom v nadaljevanju predstavila načine uporabe hipnoze in hipnoterapije pri obvladovanju le-teh.

Hipnoza pri psihosomatskih motnjah

“Psihosomatika” je mejno raziskovalno in terapevtsko področje psihologije, psihiatrije in medicinskih vej, ki se ukvarjajo s telesnim zdravjem (11). Obravnava motnje, pri katerih domnevamo, da so imeli psihološki ali vedenjski vplivi pomembno vlogo pri nastanki in razvoju telesnih motenj (24).