fbpx

Splošno o hipnozi

Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti z usmerjeno pozornostjo, povečano sugestibilnostjo in zmanjšano zunanjo zavestnostjo.
Gre za budno stanje intenzivne relaksacije in koncentracije, pri katerem se zavest oddalji od vsakodnevnih skrbi, v tem sproščenem stanju pa lahko podzavest kreativno odgovarja na sugestije, kar pacientu omogoča spreminjanje lastnih neželenih lastnosti.

​Oznaka medicinska pomeni, da se hipnozo uporablja v zdravstvene namene, torej za lajšanje in odpravo psihičnih in psiho-fizičnih težav, izvaja pa jo za to strokovno usposobljeni terapevt, običajno zdravnik ali psiholog, ki je opravil dodatno izobraževanje. Nasproti medicinski hipnozi se namreč postavlja odrska hipnoza, ki je z izvabljanjem številnih hipnotskih fenomenov namenjena predvsem zabavi občinstva, izvajajo pa jo laiki, samouki in čarodeji.

Medicinska hipnoza je torej kompleksna psihološka metoda, ki se pod vodstvom izkušenega strokovno usposobljenega terapevta ob ciljnem podajanju sugestij glede na vrsto klientovih težav izkaže za zelo učinkovito.

Zgodovina hipnoze

Ohranjeni klinopisi Sumercev  pred okoli štiri tisoč leti potrjujejo, da so že takrat hipnozo poznali in jo tudi uporabljali. V Indiji so zapisi o hipnozi v sanskrtu (okoli 1500 let pr.n.št.). Ebersov papirus (stari Egipt, 1550 pr.n.št.)  je med najstarejšimi papirusi medicine. Pojasnjuje metode hipnoze, ki so presenetljivo podobne sodobnim metodam (indukcija hipnoze s pomočjo svetleče kovinske ploščice). V antiki so Grki uporabljali hipnozo za zdravljenje ljudi v svetiščih. Rimljani so prevzeli znanje o hipnozi od Grkov. Paracelsus je opisal avtohipnozo kot metodo zdravljenja. Do nastopa inkvizicije so hipnozo uporabljali tudi krščanski redovniki in menihi.

Moderna hipnoza ima začetke z avstrijskim zdravnikom Franzom Mesmerjem (1734–1815) in škotskim zdravnikom Jamesom Braidom (1795 – 1860), ki je prvi uvedel termin hipnotizem kot skrajšavo za nevro-hipnotizem (spanje živcev). James Esdaile (1808 – 1859), škotski kirurg, je operiral številne paciente v posebnem brezbolečinskem hipnotičnem stanju (esdaile state – stanje globoke hipnoze). Z odkritjem etra se je hipnozo manj uporabljalo.

V 1. svetovni vojni so hipnozo ponovno uporabljali kot protibolečinsko metodo, ker je primanjkovalo etra. Kasneje so  predvsem v ZDA hipnozo razvijali in uporabljali. Dave Elman, Milton H.Erickson, Gerald Kein, Stephen Wolinsky so samo nekateri od velikih strokovnjakov hipnoze.

Leta 1955 je Britansko zdravniško združenje priznalo hipnozo kot medicinsko terapijo. Papež Pij XII je leta 1956 odobril uporabo hipnoze v rokah zdravstvenih delavcev za diagnosticiranje in zdravljenje.  Leta 1958 je priznalo hipnozo kot medicinsko terapijo Ameriško zdravniško združenje in leta 1962 še  Ameriško združenje psihiatrov. Danes se hipnoza v medicinske namene uporablja po vsem svetu.

V Sloveniji smo hitro sledili razvitim zahodnim državam (Velika Britanija, ZDA). Že leta 1962 je znan slovenski porodničar prof. dr. Marjan Pajntar v kranjski porodnišnici prvič uradno uporabil hipnozo pri porodu. Kmalu zatem je kar nekaj slovenskih porodnišnic ponudilo hipnozo kot protibolečinsko metodo pri porodu (porodnišnica Šempeter pri Gorici, porodnišnica Ljubljana, itn). Leta 1972 je vsaka peta porodnica v porodnišnici Kranj rodila s pomočjo hipnoze. V tem času so prirejali tečaje hipnoze za psihologe in zdravnike. Psihologa dr. Janez Rojšek in dr. Maks Tušek sta bila pobudnika za uporabo hipnoze v športu, nevrokirurg Miloš Remic, dr.med. je uporabljal hipnozo pri amneziji po poškodbah glave. Psiholog dr. Tone Pačnik je uporabljal hipnozo pri delu z adolescenti.

Leta 1976 je bila na pobudo Marjana Pajntarja, Dietricha Langena in Pea Olofa Wilkströma ustanovljena evropska sekcija Mednarodnega združenja za hipnozo (ISH), ki je leta 1990 postala neodvisna Evropska zveza za hipnozo (ESH).

​Leta 1979 je prof. Pajntar v okviru Slovenskega zdravniškega društva skupaj s sodelavci ustanovil Sekcija za klinično in eksperimentalno hipnozo, v katero je bilo včlanjeno okoli 120 zdravnikov in psihologov. Že leta 1980 so člani sekcije aktivno sodelovali pri organizaciji II. Evropskega kongresa hipnoze v Dubrovniku.

Leta 2007 smo ustanovili Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije (DMHS), ki je naslednik Sekcije za klinično in eksperimentalno hipnozo v bivši državi. Člani DMHS so zdravniki, psihologi in drugi zdravstveni delavci, ki lahko hipnozo izvajajo le pod nadzorom zdravnika. DMHS je sprejelo in povzelo kodeks etike Evropskega združenja za hipnozo (EHS) in Mednarodnega združenja za hipnozo (ISH). Leta 2018 je Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije postalo polnopravna članica ESH.

Uporabnost medicinske hipnoze

  • Depresivna stanja,
  • stanja tesnobnosti in bojazni (anksioza), zardevanje, pretirano potenje,
  • strahovi, fobije, panični napadi, obsesije,
  • utrjevanje ega, ojačanje samozavesti, trema pri nastopanju, pred izpiti,
  • psihosomatska obolenja: astma, rana na želodcu, kronično vnetje debelega črevesa (Kronova bolezen), nevrodermatitis, različne alergije itd.,
  • motnje hranjenja kot so anoreksija, bulimija, prenajedanje, ortoreksija (pretirana skrb za zdravo prehrano),
  • zasvojenosti: kajenje, debelost, podpora pri alkoholni zasvojenosti,
  • govorne motnje: jecljanje, blokade, motnje govora po poškodbah in krvavitvah v možganih (afazije), govorni tiki in razvade,
  • pretirana razdražljivost, agresivnost, nemir,
  • močenje postelje (enureza), nehoteno uhajanje blata (enkopreza),
  • glavoboli, migrene,
  • nespečnost,
  • večanje učinkovitosti in motivacije za trening v športu,
  • obujanje spominjanja na pretekle dogodke v vsakdanjem življenju, (ko na primer pozabiš kam si dal kako stvar),
  • forenzika: spominjanje določenih podrobnosti v dogajanju, opisu predmeta (št. reg. tablice, oblika in posebnosti avta itd).

Nevarnosti in zapleti

Nevarnosti in zapleti pri hipnozi se lahko pojavijo, kadar:

  • hipnozo izvaja laik,
  • terapevt simptom odstrani z direktno sugestijo,
  • se hipnoterapijo uporablja za zdravljenje stanj, za katere hipnoterapevt ni usposobljen,
  • je hipnoterapevt podal posthipnotično sugestijo, ne da bi se je zavedal.

Če navedenega ne upoštevamo, lahko pride do zapletov (čeprav redko):

  • psihotičnih simptomov ali akutnih paničnih napadov,
  • depresije z možnostjo samomorilnega vedenja,
  • substitucije simptomov,
  • pojava simptomov zaradi sugestij, katerih podaje se hipnoterapevt ni zavedal,
  • zamaskiranje obstoječe patologije.

 

​Člani Društva za medicinsko hipnozo zato priporočamo previdnost pri izbiri hipnoterapevta in odsvetujemo izvajanje hipnoterapij neustrezno izobraženim strokovnjakom. Zdravljenje s hipnoterapijo prav tako odsvetujemo osebam s psihotičnimi boleznimi, z motnjami osebnosti in epilepsijo.

Zmotna prepričanja

  • Nezmožnost izhoda iz hipnotičnega transa: iz transa vedno pridemo, ko to sami želimo, zato je strah pred tem povsem odveč. Tudi v primerih, ko hipnotizer zapusti svoj subjekt ali postane nezmožen komunikacije z njim, hipnotizirani zazna spremembo stanje in avtomatično izstopi iz transa.
  • Oseba v hipnotičnem transu izda skrivnosti: zmotno prepričanje, ki je precej razširjeno med ljudmi. Oseba pove vedno samo tisto, kar želi deliti s terapevtom.
  • Hipnoza je uspešnejša pri manj inteligentnih ljudeh: res je prav nasprotno.
  • Hipnotizirati je mogoče le izbrance: to ne drži. Hipnotično stanje lahko doseže večina ljudi, ki so pravilno motivirani in imajo do hipnoze pravilno stališče. Pravzaprav je hipnoza naravno porajajoč se fenome, ki ga je v različnih dnevnih situacijah, kot so gledanje televizije, poslušanje glasbe in avtomatična vožnja avtomobila, doživel že skoraj vsakdo.
  • Oseba v hipnotičnem transu izgubi svobodno voljo: to seveda ni res. Kaj bo hipnotizirani naredil s sugestijami, ki mu jih posreduje terapevt, je povsem v njegovih rokah. Lahko jih sprejme, ignorira, zavrže ali jim nasprotuje. Vsaka hipnoza je v bistvu avtohipnoza in terapevta si lahko predstavljamo kot nekoga, ki nam na pladnju prinese sugestije, sami pa izberemo tisto, ki jo želimo izbrati.
  • Hipnoza zmanjša našo razumnost: povsem napačna trditev. V hipnotičnem transu smo mnogokrat v našem vsakdanjem življenju (npr. gledamo film, ki nas prevzame ali beremo zanimivo knjigo, gledamo skozi okno in podoživljamo lep dogodek z dopusta, itn.), torej je hipnoza dejansko del našega življenja in nima vpliva na našo razumnost.
  • Hipnotizer ima posebno moč: kar ne drži. Izvajanja hipnoze se lahko nauči vsak, ki lahko komunicira z drugimi.
  • V hipnotičnem transu spimo: čeprav je dobila hipnoza ime po bogu spanja (Hipnos), hipnotičen trans ni spanje.  Komunikacija s spečim človekom ni mogoča. V hipnozi so možgani človeka v podobno aktivnem stanju kot pri budnem človeku.

Splošno o hipnozi

Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti z usmerjeno pozornostjo, povečano sugestibilnostjo in zmanjšano zunanjo zavestnostjo.

Gre za budno stanje intenzivne relaksacije in koncentracije, pri katerem se zavest oddalji od vsakodnevnih skrbi, v tem sproščenem stanju pa lahko podzavest kreativno odgovarja na sugestije, kar pacientu omogoča spreminjanje lastnih neželenih lastnosti.

​Oznaka medicinska pomeni, da se hipnozo uporablja v zdravstvene namene, torej za lajšanje in odpravo psihičnih in psiho-fizičnih težav, izvaja pa jo za to strokovno usposobljeni terapevt, običajno zdravnik ali psiholog, ki je opravil dodatno izobraževanje. Nasproti medicinski hipnozi se namreč postavlja odrska hipnoza, ki je z izvabljanjem številnih hipnotskih fenomenov namenjena predvsem zabavi občinstva, izvajajo pa jo laiki, samouki in čarodeji.

Medicinska hipnoza je torej kompleksna psihološka metoda, ki se pod vodstvom izkušenega strokovno usposobljenega terapevta ob ciljnem podajanju sugestij glede na vrsto klientovih težav izkaže za zelo učinkovito.

Zgodovina hipnoze

Ohranjeni klinopisi Sumercev  pred okoli štiri tisoč leti potrjujejo, da so že takrat hipnozo poznali in jo tudi uporabljali. V Indiji so zapisi o hipnozi v sanskrtu (okoli 1500 let pr.n.št.). Ebersov papirus (stari Egipt, 1550 pr.n.št.)  je med najstarejšimi papirusi medicine. Pojasnjuje metode hipnoze, ki so presenetljivo podobne sodobnim metodam (indukcija hipnoze s pomočjo svetleče kovinske ploščice). V antiki so Grki uporabljali hipnozo za zdravljenje ljudi v svetiščih. Rimljani so prevzeli znanje o hipnozi od Grkov. Paracelsus je opisal avtohipnozo kot metodo zdravljenja. Do nastopa inkvizicije so hipnozo uporabljali tudi krščanski redovniki in menihi.

Moderna hipnoza ima začetke z avstrijskim zdravnikom Franzom Mesmerjem (1734–1815) in škotskim zdravnikom Jamesom Braidom (1795 – 1860), ki je prvi uvedel termin hipnotizem kot skrajšavo za nevro-hipnotizem (spanje živcev). James Esdaile (1808 – 1859), škotski kirurg, je operiral številne paciente v posebnem brezbolečinskem hipnotičnem stanju (esdaile state – stanje globoke hipnoze). Z odkritjem etra se je hipnozo manj uporabljalo.

V 1. svetovni vojni so hipnozo ponovno uporabljali kot protibolečinsko metodo, ker je primanjkovalo etra. Kasneje so  predvsem v ZDA hipnozo razvijali in uporabljali. Dave Elman, Milton H.Erickson, Gerald Kein, Stephen Wolinsky so samo nekateri od velikih strokovnjakov hipnoze.

Leta 1955 je Britansko zdravniško združenje priznalo hipnozo kot medicinsko terapijo. Papež Pij XII je leta 1956 odobril uporabo hipnoze v rokah zdravstvenih delavcev za diagnosticiranje in zdravljenje.  Leta 1958 je priznalo hipnozo kot medicinsko terapijo Ameriško zdravniško združenje in leta 1962 še  Ameriško združenje psihiatrov. Danes se hipnoza v medicinske namene uporablja po vsem svetu.

V Sloveniji smo hitro sledili razvitim zahodnim državam (Velika Britanija, ZDA). Že leta 1962 je znan slovenski porodničar prof. dr. Marjan Pajntar v kranjski porodnišnici prvič uradno uporabil hipnozo pri porodu. Kmalu zatem je kar nekaj slovenskih porodnišnic ponudilo hipnozo kot protibolečinsko metodo pri porodu (porodnišnica Šempeter pri Gorici, porodnišnica Ljubljana, itn). Leta 1972 je vsaka peta porodnica v porodnišnici Kranj rodila s pomočjo hipnoze. V tem času so prirejali tečaje hipnoze za psihologe in zdravnike. Psihologa dr. Janez Rojšek in dr. Maks Tušek sta bila pobudnika za uporabo hipnoze v športu, nevrokirurg Miloš Remic, dr.med. je uporabljal hipnozo pri amneziji po poškodbah glave. Psiholog dr. Tone Pačnik je uporabljal hipnozo pri delu z adolescenti.

Leta 1976 je bila na pobudo Marjana Pajntarja, Dietricha Langena in Pea Olofa Wilkströma ustanovljena evropska sekcija Mednarodnega združenja za hipnozo (ISH), ki je leta 1990 postala neodvisna Evropska zveza za hipnozo (ESH).

​Leta 1979 je prof. Pajntar v okviru Slovenskega zdravniškega društva skupaj s sodelavci ustanovil Sekcija za klinično in eksperimentalno hipnozo, v katero je bilo včlanjeno okoli 120 zdravnikov in psihologov. Že leta 1980 so člani sekcije aktivno sodelovali pri organizaciji II. Evropskega kongresa hipnoze v Dubrovniku.

Leta 2007 smo ustanovili Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije (DMHS), ki je naslednik Sekcije za klinično in eksperimentalno hipnozo v bivši državi. Člani DMHS so zdravniki, psihologi in drugi zdravstveni delavci, ki lahko hipnozo izvajajo le pod nadzorom zdravnika. DMHS je sprejelo in povzelo kodeks etike Evropskega združenja za hipnozo (EHS) in Mednarodnega združenja za hipnozo (ISH). Leta 2018 je Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije postalo polnopravna članica ESH.

Uporabnost medicinske hipnoze

  • Depresivna stanja,
  • stanja tesnobnosti in bojazni (anksioza), zardevanje, pretirano potenje,
  • strahovi, fobije, panični napadi, obsesije,
  • utrjevanje ega, ojačanje samozavesti, trema pri nastopanju, pred izpiti,
  • psihosomatska obolenja: astma, rana na želodcu, kronično vnetje debelega črevesa (Kronova bolezen), nevrodermatitis, različne alergije itd.,
  • motnje hranjenja kot so anoreksija, bulimija, prenajedanje, ortoreksija (pretirana skrb za zdravo prehrano),
  • zasvojenosti: kajenje, debelost, podpora pri alkoholni zasvojenosti,
  • govorne motnje: jecljanje, blokade, motnje govora po poškodbah in krvavitvah v možganih (afazije), govorni tiki in razvade,
  • pretirana razdražljivost, agresivnost, nemir,
  • močenje postelje (enureza), nehoteno uhajanje blata (enkopreza),
  • glavoboli, migrene,
  • nespečnost,
  • večanje učinkovitosti in motivacije za trening v športu,
  • obujanje spominjanja na pretekle dogodke v vsakdanjem življenju, (ko na primer pozabiš kam si dal kako stvar),
  • forenzika: spominjanje določenih podrobnosti v dogajanju, opisu predmeta (št. reg. tablice, oblika in posebnosti avta itd).

Nevarnosti in zapleti

Nevarnosti in zapleti pri hipnozi se lahko pojavijo, kadar:

  • hipnozo izvaja laik,
  • terapevt simptom odstrani z direktno sugestijo,
  • se hipnoterapijo uporablja za zdravljenje stanj, za katere hipnoterapevt ni usposobljen,
  • je hipnoterapevt podal posthipnotično sugestijo, ne da bi se je zavedal.

Če navedenega ne upoštevamo, lahko pride do zapletov (čeprav redko):

  • psihotičnih simptomov ali akutnih paničnih napadov,
  • depresije z možnostjo samomorilnega vedenja,
  • substitucije simptomov,
  • pojava simptomov zaradi sugestij, katerih podaje se hipnoterapevt ni zavedal,
  • zamaskiranje obstoječe patologije.

 

​Člani Društva za medicinsko hipnozo zato priporočamo previdnost pri izbiri hipnoterapevta in odsvetujemo izvajanje hipnoterapij neustrezno izobraženim strokovnjakom. Zdravljenje s hipnoterapijo prav tako odsvetujemo osebam s psihotičnimi boleznimi, z motnjami osebnosti in epilepsijo.

Zmotna prepričanja

  • Nezmožnost izhoda iz hipnotičnega transa: iz transa vedno pridemo, ko to sami želimo, zato je strah pred tem povsem odveč. Tudi v primerih, ko hipnotizer zapusti svoj subjekt ali postane nezmožen komunikacije z njim, hipnotizirani zazna spremembo stanje in avtomatično izstopi iz transa.
  • Oseba v hipnotičnem transu izda skrivnosti: zmotno prepričanje, ki je precej razširjeno med ljudmi. Oseba pove vedno samo tisto, kar želi deliti s terapevtom.
  • Hipnoza je uspešnejša pri manj inteligentnih ljudeh: res je prav nasprotno.
  • Hipnotizirati je mogoče le izbrance: to ne drži. Hipnotično stanje lahko doseže večina ljudi, ki so pravilno motivirani in imajo do hipnoze pravilno stališče. Pravzaprav je hipnoza naravno porajajoč se fenome, ki ga je v različnih dnevnih situacijah, kot so gledanje televizije, poslušanje glasbe in avtomatična vožnja avtomobila, doživel že skoraj vsakdo.
  • Oseba v hipnotičnem transu izgubi svobodno voljo: to seveda ni res. Kaj bo hipnotizirani naredil s sugestijami, ki mu jih posreduje terapevt, je povsem v njegovih rokah. Lahko jih sprejme, ignorira, zavrže ali jim nasprotuje. Vsaka hipnoza je v bistvu avtohipnoza in terapevta si lahko predstavljamo kot nekoga, ki nam na pladnju prinese sugestije, sami pa izberemo tisto, ki jo želimo izbrati.
  • Hipnoza zmanjša našo razumnost: povsem napačna trditev. V hipnotičnem transu smo mnogokrat v našem vsakdanjem življenju (npr. gledamo film, ki nas prevzame ali beremo zanimivo knjigo, gledamo skozi okno in podoživljamo lep dogodek z dopusta, itn.), torej je hipnoza dejansko del našega življenja in nima vpliva na našo razumnost.
  • Hipnotizer ima posebno moč: kar ne drži. Izvajanja hipnoze se lahko nauči vsak, ki lahko komunicira z drugimi.
  • V hipnotičnem transu spimo: čeprav je dobila hipnoza ime po bogu spanja (Hipnos), hipnotičen trans ni spanje.  Komunikacija s spečim človekom ni mogoča. V hipnozi so možgani človeka v podobno aktivnem stanju kot pri budnem človeku.